Tomaž Pengov: "Zakaj je toliko dobrih glasbenikov v Sloveniji in zakaj jih ne slišimo?
Odgovoriti mi ni treba. Zakaj se vrti tak drek? To so zdaj moja
vprašanja. Če ima folk oprana ušesa, potem ne sliši drugega, to je
pranje glave. A je to taka uredniška politika, so to kuverte? V katero
smer gre to? Zakaj se nekdo bori, da se v slovenski glasbi še kaj zgodi?
Zakaj se vrtijo ušesa in lomijo peresa."
tomaž pengov – odpotovanja
obred zvoka in njegove besede
založba kaset in plošč rtv ljubljana 1981 (1973)
a1 cesta
a2 danaja
a3 v nasmehu nekega dneva
a4 potovanje nespečih
a5 matala
a6 čakajoč nase, brat
a7 nerodna pesem
a8 kretnje
b1 druga jesen
b2 oče
b3 sarkofagi
b4 ladje prostora
b5 epistola
produkcija: študentska založba in komisija za glasbo pri študentskem kulturnem centru ljubljana
za producenta: janez krall
posnel: aco razbornik
glasba in poezija: tomaž pengov
(dvanajstrunska kitara, lutnja, glas)
ženski glas: bogdana herman
fotografija: janez brecelj
oprema: matjaž vipotnik
sodelovali so: milan dekleva, jurij
detiček, tone koštomaj, matjaž zajec, andrej zdravič, aleksander
zorn, metka zupančič
tu je ujet in v samoto ustavljen nek
trenutek naše mladosti, menda smo pred tremi leti odpotovali po
kraljevski poti k divjim urokom zvoka in besede, vsaj toliko bo,
nekaj koledarjev in mnogo luninih obratov.
v tujih krajih, v geometriji prisotnih
reči smo začutili molčečo vdanost k obrednosti, ne da bi nas
stvari priklicale nazaj k sebi, to ne, ampak korakoma smo razumeli
njihovo neukrotljivo krotkost, kako srhljivo lepa je pokrajina
neznanega, kjer imena zgubljajo svoj pomen, ne imenujoč ničesar, in
ko smo se do povsod udomačili, smo že globoko posumili v naše
besede, prav do mržnje, in pogovor zamre, molk je bil spoznan, bila
je spoznana tišina.
tako je neznano postalo kot
transcendenca preverjenega celičja sveta, nekak podvig k nebu, kjer
se bogove le stežka opazi, tu pesnik in glasbenik lebdita, v
praznini, v nevezanosti, brezmejni želji, neizmerljivem bogastvu, v
neutrudljivi igri skicirata obrise neštetih oblik bitij, ki jima jih
odkriva „fantazija, sama v sebi temno delujoča“. pesnik in
glasbenik sta izplavala iz središča: če pesnik ne govori več, kdo
govori? beseda sama, če glasbenik ne igra več, kdo zveni? sam zvok.
beseda, ki lahko razume jezik glasbe, s katere pomočjo se je „nekoč“
iztrgala iz govorne stihije, je prenehala označevati reči, se
obrnila vase in postala poezija. zapeta, zaigrana, zakričana beseda,
obredna beseda, zahvalna molitev k svojemu rojstvu. „o, brezkončno“
neka stara spona je med teboj in mano; tesna spona, ki so jo pesniki
skovali.“
poetična beseda se je vrnila v glasbo,
ki jo je sprejela: sama je že prej sporočala le, kar je bilo v
vibraciji njenega materiala in kar se je trdovratno namenila najti –
zvok. in tišino, na katero je ta zmeraj naslonjen, zvok, to prvo
manifestacijo kreacije, pred glasbo, kot je govoril john coltrane.
sijoči, plamteči, goli zvok, ki ne pusti, da bi se iztrgali iz
goste mreže valovanja, s katero nas je prepredel. v teh mračnih skladiščih zvoka, kot
da se je zgodilo tisto čudežno: harmonija dlani z vozlišči žil
na svojem hrbtu in spiralne strune, neznatnega odlitka vere v
vesoljni kristal: da se spekter zlitine z mavričnim prekrije.
magična radost glasbenika in pesnika, ki se je zaklel odrekanju: v
tem je ritualnost teh pesmi, njihova jasnost in preprostost,
razlomljenost v notranji ritem, kjer kot v jasnini zablesti narava te
transcendence: vrnjene v čas.
že res: nekoč se bo roka postarala in
pretrgala se bo struna. a prej, mnogo prej, morda zdajle, v ujetem
trenutku naše mladosti, prikliče polblazna ekstaza obreda svojega
boga v prisotnost: cel nov svet, in se v orgastičnem vrhuncu prevesi
in pade v emulzijo tišine, se v miru zgubi.
„besede se gibljejo, glasba se giblje
samo v času; a tisto kar samo živi, lahko samo umre...“
milan dekleva
Ni komentarjev:
Objavite komentar