24.2.15

Hinko Smrekar - umetnik borec


HINKO SMREKAR - UMETNIK BOREC

LASTNA KARIKATURA KOT CHAPLIN

V reviji "Naša knjiga", ki je izhajala v Zemunu, je objavil leta 1931 lastni življenjepis in se narisal kot "eksentrični klovn slovenskega naroda" - v maski znamenitega filmskega igralca Charlieja Chaplina.

Življenje Hinka Smrekarja, prvaka slovenskih karikaturistov in satirika je značilno za obupne razmere, v kakršnih so pri nas živeli umetniki pred osvoboditvijo.

Smrekar, proletarski otrok, je še posebej spoznal vso revščino in bedo umetnika, okusil pa je tudi splošno neumevanje in zapostavljanje. Večini sodobnikov, ki niso razumeli resnobe njegovega dela, je bil neresen Pavliha, ki zabava in razveseljuje ljudi. 

MOJA MATI. JEDKANICA 1926

Rodil se je 13. julija 1883 v Ljubljani postreščku, ki se je bil malo prej s kmetov preselil v Ljubljano.

Mladost je prebil v revščini, v nezdravih, temačnih stanovanjih, med drugimi tudi v Križevniški ulici. Sam piše o tem: "Bilo je tam obilo tistih nepovabljenih črnih gostov-ščurkov, ki so se mi tako pristudili, da sem kasneje v gimnaziji v šolski knjigi nalašč zlepil tista dva lista, kjer je bila ta nesnaga upodobljena. Otvorili smo nanje takoj živahen lov...
Vse zastonj."

Tam mu je postala ulica drugi dom, tam je poleg otroških iger zgodaj spoznal tudi temne plati in bridkosti življenja malih ljudi. Sreča zanj je bila, da je imel tako skrbno mater, ki se je do kraja žrtvovala za otroke. Hinko ji je vse dobrote vračal s toplo sinovsko ljubeznijo in živel do njene smrti pri njej. Leto prej jo je narisal staro 74 let.

BREZDOMCA (potepuha)

Predstavlja zgodnje delo iz časa umetnikovega študija v Monakovem. Upodobljena sta dva trudna postopnika - potepuha, kakršne so tedaj pogostoma opisovali tudi naši pisatelji, med njimi zlasti Cankar. V podobi večjega, se je umetnik sam upodobil.


V šoli je bil med najboljšimi, tudi na gimnaziji je bil vedno odličnjak. Že kot otrok je kazal zanimanje za podobe, in je tudi sam neprestano risal. Knjige s podobami so ga tako privlačevale, da je pozabil "na kruh in slaščice, na mater, na vse, na vse". "In odtlej so morali skrivati pred menoj kredo in svinčnike, kajti kljub ljubezni do snage, sem počečkal vse, kar je le držalo. Mati mi je kajpak za to delo včasih navila ušesa. To je bil moj prvi zasluženi risarski honorar" - tako je sam opisal svoje prve skušnje. Drugega pa je prejel v sedmem razredu gimnazije, za uspelo karikaturo nekega profesorja. Prisodili so mu štiri ure šolskega zapora in slab red v vedenju, za kar je mati morala plačati 20 goldinarjev šolnine. Za revno družino, velikanski denar.

Po odlično opravljeni maturi je odšel v tujino študirat pravo, vendar pa se je kmalu docela posvetil umetnosti. Na Dunaju je živel več let brez rednih prejemkov od doma, stradal brez štipendij in podpor ter se neprestano učil. Tudi pozneje v Monakovem je trpel enako pomanjkanje, dokler se ni vrnil za stalno domov. Čeprav je bil izredno delaven in varčen je do smrti životaril v skrajno skromnih razmerah.

KMET V RISU

Naša podoba kaže kmeta, ki opolnoči na križpotju koplje skriti zaklad. Potegnil si je "ris", ga obdal z raznimi čarovniškimi znamenji, tako da ga nočni strahovi in pošasti, ki varujejo "šac" ne morejo napasti. Umetnik je posrečeno podal prizor s kmetom, ki bere zarotitve.

Smrekar je bil predvsem risar. Risal je s svinčnikom ali peresom in uporabljal pastele. Njegova tehnična sposobnost so bile z akvarelom kombinirane barvne risbe.

Obseg njegovega zanimanja je bil izredno širok. Njegovo bujno domišljijo je privlačevalo prav vse, kar ga je obdajalo. V mladosti ga je zlasti zanimalo življenje in čustvovanje domačega kmečkega ljudstva, iz katerega je sam neposredno izhajal. Vabili so ga motivi iz ljudske poezije, pravljic in vraževerja.

ČAROVNICE NA POKOPALIŠČU

Prizor kaže skupino starikavih, v nočne halje in ogrinjala oblečenih čarovnic, ki so na pokopališču izkopale mrliča iz groba. Prigovarjajo mu, naj se z njimi udeleži ježe na Klek, bajno zbirališče nočnih vešč. V ozadju se dviga iz groba mrlič, druge čarovnice pa že jezdijo na nočni sestanek.

Rad se je poglabljal v sanjski svet. Tako so nastale čudovite podobe hudodelcev, čarovnic in strahov, ki varujejo zaklade. Tako so nastali hudomošni škratje, nočne vešče in dobre vile, skratka vse pesniške prispodobe starega ljudskega bajeslovja.

MARTIN KRPAN POSEKA LIPO

Pred novim letom 1918 je izdelal Smrekar ilustracijo za Levstikovega "Martina Krpana". Knjiga je doživela že ob izidu veliko pozornost. Posebno vejo Smrekarjevega ustvarjanja predstavljajo knjižne ilustracije. Izdelal je podobe za Martina Krpana...

PRODAJALKA ŽVEPLENK

Za Milčinskega "Ptički brez gnezda", za Andersonove pravljice in še več otroških knjig. Nepregledno pa je število smešnic, dovtipov in priložnostnih risb, kakor tudi razglednic in drugih podobnih del.

DELAVEC IN ZMAJ

Za brošure, ki so jih svoj čas izdajali socialisti za prvi maj, je izdelal Smrekar več borbenih risb. Ena izmed njih je krasila ovoj "Prvomajska spisa" 1926. V ogromni kadi cekinov leži v klopčič zvita kača - zmaj, ki drži v žrelu meč. Zoper tega varuha zlata iztisnjenega iz krvavih žuljev delavcev, se dviga mladi junak.

Vse Smrekarjevo življenje je bilo en sam nepretrgan boj za pravico in resnico. Bil je zares ljudski umetnik v najboljšem pomenu besede. Ustvarjal je za najširše množice, ki so to delo ljubile in spoštovale. V svojih nazorih naprednega, neustrašnega in svobodoljubnega umetnika je bil nepopustljiv. Smeje se govoriti resnico - to je bilo njegovo geslo.

KAPITALIZEM IN MILITARIZEM

Sam je zapisal besede: "V marsičem in marsikje na svetu vlada zmeda pojmov... Sam za svojo osebo pa se nisem in se ne bom dal od nikogar, niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da bi ne gledal in ne mislil z lastno glavo". Tak je ostal prav do konca.

To je satirična risba, na kateri v železje odet bog Mars, z železno pestjo grabi človečke in jih meče v kad. S čudno krono, ki ima zlato tele na vrhu, pokrit kralj Kapital s težkim batom mečka v kadi človeško grozdje. Namesto vina curljajo iz kadi zlatniki.

NOROST VLADA SVET

Na dvorišču umobolnice je zbrana pisana družba bolnikov. Požeruh žre sam svoj želodec, skopuh pestuje žakelj cekinov, namišljen kralj mogočno koraka s papirnato krono na glavi, namesto žezla pa ima kuhalnico; učenjak buli v knjigo, pobožnjak ves ovešen s svetimi podobicami in molki moli itd. Pod drevesom sedi sam Smrekar.

Poleg domače poezije, se je zanimal za družbeno življenje sploh, zlasti za njegove smešne plati. Ker je bil Smrekar izrazito kritičen duh, je nehote ustvarjal satirične podobe iz sodobnega življenja, v katerih se je smejal napakam in omejenosti soljudi, jih smešil in se jim rogal.

ZAŠČITA ZNANOSTI

Med dvema varuhoma, ki za roko skrbno vodita nebogljenega starčka - učenjaka, le-ta komaj stopa, ker je z verigami uklenjen na nogah. Levi stražnik je v fantastično oblačilo odet predstavnik božje gosposke, svetno pa se predstavlja gosposko - policaj s pendrekom v roki.

IVAN CANKAR V JEČI

Malo pred prvo svetovno vojno, je bil Cankar zaradi protiavstrijskega predavanja obsojen na zapor. Takega nam kaže naša karikatura. Okrog temena z divje namršenimi lasmi ima mučeniško trnjevo krono, v rokah drži lilijo nedolžnosti in svojo lastno podobo v kaznjeniški uniformi.

Njegove satire ga postavljajo ob stran najboljšemu prijatelju Ivan Cankarju, ki je kot neizprosen kronist in tožnik spremljal dejanje ljudi iz svoje sredine. Za njuno medsebojno razmerje je značilna Smrekarjeva izjava: "Odkar mi je umrl Ivan Cankar, se mi zdi, da sem samo še na pol živ".

SLOVENSKI LITERATJE

Ta motiv je Smrekar večkrat obdelal in zbral najbolj znane književnike v karikiranih skupinah.

Po vrsti od leve na desno so:
Fran Ksaver Meško v slovenski burki s sokolsko čepico. Zadaj stoji pokojni Janez Trdina poleg njega pa F.S. Finžgar z gnojnimi vilami v rokah, pod njim si maši ušesa pritlikavček - Cankar. Poleg njega je Ivan Tavčar, župan ljubljanski s cesarskim trakom čez prsa, za njim pa se dviguje obraz Vladimirja Levstika. Na desno v ozadju je literarni zgodovinar in slovničar Fran Levec. Ob Tavčarju pa stoji Etbin Kristan z velikansko kravato in cilindrom, ki je ovit z ameriško zastavo (tedaj je bil že v ZDA). Pod njim je Anton Aškerc v kuti in s srbsko šajkačo na glavi, nad njiv v ozadju pa Zofka Kvedrova z lectovim srcem. Poleg nje stoji Govekar Fran. Upodobljeni so še Milan Pugelj, Oton Župančič in Cvetko Golar. Slika je iz leta 1913.

OTON ŽUPANČIČ V KAVARNI

Posebne zasluge si je pridobil s številnimi duhovitimi karikaturami sodobnikov. Ta galerija ljubeznih karikatur ne zajema le njegove tovariše in umetnike drugih panog, temveč tudi znanstvenike, politike in druge javne delavce. "Meni je karikatura dosti bolj resna od vseh drugih panog... Karikatura mora točneje kakor vsaka druga podoba dati bistvo motiva." Tako je zapisal sam, tako je tudi delal.

?

ANTON AŠKERC NA GRMADI

Ko je leta 1906 izdal Aškerc zbirko "Mučeniki", v kateri je slavil slovenske protestanske pisce, je zbudil razumljivo ogorčenje med domačo duhovščino, ki ga je ostro napadala. Karikatura predstavlja Aškerca kot krivoverca privezanega ob kol na grmadi, kjer gore svežnji njegovih spisov.

MOST DO ADRIJE

Prikazan je slovenski narod, ki ga predstavlja naš kmet, kakor Guliver v znani zgodbi, priklenjen na tla. Čezenj prodira množica Nemcev z vozmi in peš. V ozadju se vali preko uklenjenega Slovenca še nepregledna kaša tujih zavojevalcev, ki silijo čez slovensko ozemlje proti Jadranu. Zvezani velikan se je prebudil in se skuša dvigniti, tuji vsiljivci pa že padajo na tla.

Smrekar je bil izrazito samosvoj človek, ponosen in samozavesten, predvsem pa odkrit in značajen. Vselej je bil na strani slabotnih in se za zatirane boril proti izkoriščevalcem.

Upiral se je sleherni krivici in nasilju, se bojeval proti potujčevanju slovenskega naroda. Ker je smešil laž in hinavščino, se je zameril vsem gospodujočim strankam in javnosti. Med prvo svetovno vojno so ga večkrat ovadili, zaprli in internirali.

UEDINJENI JUGOSLOVENI

Iz let med obema vojnama je dolga vrsta Smrekarjevih karikatur in satir, ki bičajo tedanje razmere. Peščica kapitalistov je terorizirala ljudstvo in umetno podpihovala narodnostno sovraštvo. Naša podoba iz leta 1937 kaže tedanji položaj po uvedbi izredno stroge cenzure. Umetnik je k risbi pripisal pojasnilo: "Vsi pravi Jugosloveni so končno uedinjeni. Vsi so sporazumno ali nesporazumno uedinjeni v - molku."

LENIN IN PARIŠKA KONFERENCA

Po koncu prve svetovne vojne so se v Parizu zbrali državniki zmagovitih sil in tam končno tudi sklenili celo vrsto mirovnih pogodb. Pri tem Sovjetska zveza ni bila zastopana, toda naraščajoči njen vpliv, zlasti vpliv Lenina, je diplomate zahodnih držav bridko opominjal na spremenjeni položaj v svetu. Preko gora je videti glavo Lenina, ki bo zdaj odpihnil četvorico najbolj znanih diplomatov, ki so v Parizu krojili svetovni mir.

KRALJ KAPITAL

Smrekar je pogostoma (tudi še pred koncem prve svetovne vojne) s svojimi risbami pokazal, kako sodi o odnosu kapitalizma do izkoriščanih množic. Taka je tudi naša podoba, ki predstavlja s cekini preobjedenega kapitalista, ki pod pritiskom delovnih ljudi bruha iz ust zlatnike.

HVALNICA PRVI SVETOVNI VOJNI

Ta list je izredno pretresljiv. Trinog sedeč na vreči cekinov poje slavospev prvi svetovni vojni. Brenka na harfo, kateri je za osnovo krsta, strune pa so pripete na okostnjak "neznanega junaka" ovenčan z lovorom in vojaškimi odlikovanji.

To grozotno hvalnico posluša neskončna množica do kosti sestradanih sirot, vojnih pohabljencev, starcev in siromakov vsake vrste.

ANGEL MIRU

Ta jedka satirična risba predstavlja angela miru naše dobe, oblečenga v zaščitno obleko in s proti plinsko masko na glavi. Za perutnice ima letalska krila, noge pa počivajo na bojnih ladjah, sedi pa na trdnjavskih kupolah. V rokah drži peklenski stroj, na katerem je zbrana družba diplomatov, ki se posvetujejo. Globoko pod tem orjaškim mirovnim angelom stoji skromno angelček s perotmi in palmovo vejico v rokah - vendar ga spričo strašnih vojnih priprav in orožja skoraj ni opaziti.
 
ŽLINDRA

Iz neke pošastne peči spuščajo tekočo žlindro, vendar po žlebu ne teče žareča gmota, kakršna prihaja običajno iz plavžev, temveč so to, zmozgana, pohabljena ter do kosti izsušena človeška trupla.

Pretresljiva podoba kapitalističnega izkoriščanja delovnih množic.

Med vojnama se je znova spoprijel s korupcijo in zlobo, napadal politično nasilje in nazadnjaštvo, opozarjal in svaril pred grozotami fašizma in nacizma. Zgodovinski pomen oktobrske revolucije je pravilno ocenil in tega ni skrival. Obračunal je s kapitalizmom in militarizmom, se smejal diplomatom, ki so kovali mirovno pogodbo v Versaillesu in prikazal ogabnega "Kralja kapitala". V vencu risb "Zrcalo sveta" je zbral pretresljive in strašne podobe bližajočih se grozot. To je prava galerija neumnosti, zablod in hudobije človeške družbe izpred druge svetovne vojne.

Tudi po okupaciji ni omahoval. Takoj je vedel, kje je mesto zanj. S karikaturami in satiričnimi risbami je smešil okupatorje in njihove domače hlapce ter jih obsojal. Fašistična patrola je zvečer na ulici zajela slikarja in našla pri njem ilegalno literaturo. Zaprli so ga in brez preiskave ter obsodbe ustrelili čez dva dni v Gramozni jami - zvečer dne 1. oktobra 1942.

Tako je umrl skoraj 60. let stari in bolni umetnik, ki je svoje prepričanje bolj cenil od življenja v suženjstvu in klečeplazenju.

LASTNI PORTRET

Hinko Smrekar se je v svojem življenju le redko upodobil. Več pa je njegovih lastnih karikatur, kjer si ni prav nič prizanašal. Med risbami in slikami je menda ta njegov portret poslednje delo te zvrsti. Napravljena je bila leta 1942, malo pred njegovo smrtjo.

Hinko Smrekar je bil v prvih desetletjih našega veka najobjektivnejši opazovalec in neizprosno pravičen tolmač tega, kar se je dogajalo pri nas. Ta plemeniti borec za svobodo duha, za dobroto in pravičnost, ta neugnani upornik, je bil hkrati oznanjevalec dobrote in lepote in istočasno znanilec boljše bodočnosti.

Smrekarjeva življenjska pot, bo bodočim svetal zgled žrtvovanja za najvišje ideale človečnosti in svobodoljublja. V apokaliptičnih časih svetovnega nasilja, se je uvrstil med redke umetnike, ki so za svoje prepričanje dali tudi življenje. 














Prosvetni film Ljubljana, 15. februar 1959, črnobeli diafilm 
Scenarij: dr Karl Dobida
Recenzije: prof. dr. Fran Stele, prof. Vida Wedam
Redakcija: Emil Weiss
Kamera: Dokumentarne fotografije Narodne galerije v Ljubljani

More on Hinko Smrekar on magnificent 50watts and Slovenian biographic lexion.

Ni komentarjev:

Objavite komentar